Ago In čuden Obisk 3p1f3e

ČUDEN OBISK

Bila je lepa poletna noč. Ago je ležal pred svojo utico in opazoval zvezde. Bilo jih je veliko in svetlo so sijale na nebu. Iskal je različna ozvezdja, o katerih je tisti dan gledal oddajo. Našel je Mali voz, Veliki voz, zagledal je tudi najsvetlejšo zvezdo na nebu, imenovano Severnica. Naenkrat je opazil, da se je ena zvezda premaknila. Zdelo se mu je čudno, saj je vedel, da zvezde mirujejo na nebu. Morda se mu je samo zdelo. Še naprej je opazoval nebo in ponovno se mu je zazdelo, da se zvezda premika. Pogledal je v smer, kjer se mu je zazdelo, da se nekaj premika. In res, opazil je svetlo piko na nebu, kako je švigala sem ter tja. Ago ji je sledil s pogledom. Postajala je vse večja in svetlejša. Zdelo se mu je, da se približuje. Postavil se je na tačke in še naprej opazoval nebo. Zdaj je bil prepričan, da se mu svetla pika približuje. Pravzaprav ni bila več pika, sedaj je bila velika že kot žogica za tenis. Ago je stekel za hišo. Ko se je ponovno ozrl v nebo, je svetel predmet že bil velikosti košarkaške žoge.

»Le kaj je to?« se je vprašal Ago.

Opazil je, da predmet menjuje vse možne odtenke zelene barve. Ago še nikoli ni videl česa tako lepega in svetlega. Kar na lepem je ta bleščeča stvar izginila. Ago se je oziral v nebo, tekal okoli hiše, a nikjer je ni bilo. Obrnil se je in odpravil proti svoji utici, razmišljal, kaj bi lahko tista stvar bila in kam je izginila.

Že je hotel stopiti v utico, ko se je izza nje zaslišal čuden glas, ki ga ni razumel. Previdno se je približal utici. Naenkrat se je ob utici prikazal majhen zelen možic, ki je prijazno dvignil roko, se nasmehnil in dejal: »Pozdravljen prebivalec planeta Zemlja.«

Ago je od presenečanja odskočil. Ko si je od opomogel, je ponovno previdno

pogledal prosti možicu. Tokrat sta bila dva. Oba sta v pozdrav dvignila roke in se smehljala: »Pozdravljen prebivalec planeta Zemlja,« sta izgovorila v en glas.

Ago je nepremično strmel v dva možica. Bila sta podoba ljudem, le da sta bila precej manjša in njuni telesi sta oddajali nežno zeleno barvo. Delovala sta prijazno.

Ago se jima je previdno približal: »Pozdravljena neznanca. Moje ime je Ago in sem pes čuvaj,« je dejal ponosno.

»Pozdravljen Ago, pes čuvaj,« sta odvrnila ponovno v en glas. »Midva sva Pik in Pok, z Vsezelenega planeta.«

»Za ta planet pa še nisem slišal,« je dejal Ago. »A je daleč?«

Pik in Pok sta hkrati stegnila roke proti nebu in pokazala na točko, kjer je Ago najprej zagledal svetlo piko: »Približno eno uro, po vašem času, v tisto smer.«

»A ste na vašem planetu vsi enaki, ali sta vidva brata in sta si zato podobna?« je zanimalo Aga.

»Vsi smo enaki,« sta odvrnila. »Ves planet je zelen, vse je v različnih odtenkih zelene barve.«

»A res?« se je začudil Ago. »Kako pa potem veste kdo je kdo?«

»Enostavno vemo,« sta dejala Pik in Pok, ter skomignila z rameni.

»In vse je zeleno pravita...« je čudilo Aga.

»Seveda,« sta navdušeno dejala Pik in Pok. »Zemlja je temno zelena, reke in morja so nekoliko svetleje zeleni, nebo je zelo svetlo zeleno, zgradbe in rastline so ponovno nekoliko drugače zelene. Skratka čisto vse je zeleno, tako lepo zeleno. In ker smo vsi enaki se lepo razumemo. Ne prepiramo se in vse si delimo. Med nami ni razlik in če kdo nekaj potrebuje, a tega nima, mu takoj kdo priskoči na pomoč. Skupaj se igramo, skupaj delamo, skupaj se družimo.«

»To mora biti res prijazen planet,« je prikimal Ago. »A vas je veliko?«

»Seveda,« sta odgovorila Pik in Pok. »Naš planet ima 33 prebivalcev.« »Samo 33,« se začudi Ago. »Že samo v naši ulici je več prebivalcev«

»Za nas je to veliko,« nekoliko užaljeno rečeta zelena možica.

»Saj nisem mislil tako,« se je opravičil Ago. »Ste vsaj veseli in se med seboj razumete. Pri nas se velikokrat ne razumejo ljudje znotraj družine, sosedje, prepirajo se prijatelji.«

»To pa ni lepo. Vsi bi se morali razumeti med seboj in si pomagati,« sta nekoliko

žalostno odvrnila Pik in Pok.

»Prav imata. Zemlja je čudovit planet in vsem nam bi moral biti za vzgled vajin Vsezeleni planet.« je veselo ugotovil Ago. »Lepo je živeti med prijatelji, za katere veš, da se lahko vedno zaneseš nanje, da ti bodo priskočili na pomoč, ko jih potrebuješ.«

»Veseli naju, da se strinjaš z nama Ago, pes čuvaj,« sta veselo dejala Pik in Pok. »Sedaj pa morava počasi nazaj, da poveva prebivalcem Vsezelenega planeta, da sva srečala prijazno bitje, ki razume pomen miru in prijateljstva.«

Ago jima je podal svojo šapo in z veseljem sta segla vanjo, nato pa izginila za utico. Kmalu je nad utico zagledal njuno zeleno raketo v obliki košarkaške žoge, ki se je ponovno svetila v neštetih odtenkih zelene barve. Nato se je hitro dvignila, postajala vse manjša, dokler ni izginila na poletnem nebu.

Ago je mahal za njo in si misli, kako čuden obisk je imel.