Ago V Gozdu 212n3g

AGO V GOZDU

Kužek Ago se je lenobno nastavljal sončnim žarkom, ki so greli njegovo črno dlako. Bilo mu je dolgčas, saj je bil sam. Spomni se, da je pred dnevi gledal oddajo o gozdu. Ker je kužek, ki živi v mestu v hiški z velikim vrtom, še nikoli ni bil v pravem gozdu. Toda kje naj najde gozd? Poznal je le bližnjo okolico hiše, kamor se je kdaj odpravil na potep. A gozd, to mora biti pa zelo daleč, je razmišljal Ago. Razmišljal je in razmišljal, kako naj najde gozd in pride do njega. Sploh se ni zavedal, da je med tem, ko je tako globoko razmišljal, začel hoditi v krog po dvorišču.

Naenkrat zasliši nežen smeh nad seboj. Pogleda v smeri odkoder je prihajal smeh. Na žlebu ob robu strehe je sedela drobna ptička in se hihitala.

"Kaj pa je tako smešnega?" jo vpraša Ago.

"Ti si smešen kuža, ko tako hodiš v krog po dvorišču," zaščeblja ptička.

Ago pogleda okoli sebe in se še sam nasmehne: "Sploh nisem opazil. Zamišljen sem bil."

"O čem pa si tako globoko razmišljal, da niti opazil nisi, da hodiš v krogu?" vpraša prijazno.

"O gozdu," odgovori. "Če veš, kaj je to."

"Kako bi ne vedela," zaščeblja. "A ne veš kakšna ptica sem?"

"Hja, ptica kot ptica," reče Ago.

"No, to pa ne bo držalo. Nismo vse ptice iste, tako kot tudi vsi psi niste isti," rahlo užaljeno odvrne.

"Ptička ima prav," pomisli Ago. "Psov je res veliko različnih pasem in se med seboj zelo razlikujemo. Ne le po videzu, temveč tudi po obnašanju," skesano odgovori.

"Tako je. Sem lastovka. In lastovke smo ptice selivke."

"Selivke?" odkima Ago. "Tega pa ne poznam."

Lastovka se nasmehne: "Selivka pomeni, da jeseni odletim v tople kraje in se pomladi spet vrnem nazaj."

Ago od navdušenja kar poskoči: "V tople kraje? Čudovito. A je to daleč?"

"Zelo daleč. Tja do Afrike odletim," se nasmehne.

"Afrike? Potem si zagotovo že videla gozd."

"Seveda sem. Veliko gozdov. A ti še nisi bil v gozdu?" vpraša lastovka.

"V pravem gozdu ne, samo na morju, kjer je bil gozdiček s hiškami v katerih smo bivali," pove Ago.

"Če bi res rad šel v gozd, ti lahko pokažem pot. Eden je nedaleč od tvoje hiše," veselo pove lastovka.

"A res?" veselo vpraša Ago in se postavi na zadnji tački. Zavrti se in steče k luknji in se splazi pod ograjo.

"Pripravljen sem," zalaja navdušeno.

"Si pa res zelo želiš v gozd," se nasmehne lastovka, poleti proti Agu, zaokroži nad njim in zažvrgoli: "Kako ti je ime, kužek?"

"Ago sem," odgovori.

"No, kar pogumno za menoj Ago," reče lastovka in mu kaže pot.

Ago teče po pločniku, pazi kako prečka cesto in kmalu se znajde pred številnimi

drevesi.

"A je to gozd?" vpraša Ago.

"Da," prikima lastovka. "Tukaj se gozd začne." Zaokroži nad Agom, on pa se požene naprej in kmalu se znajde v grmičevju.

Naenkrat na smrčku začuti nekakšno lepljivo nitko. Ne more se je otresti.

"Alo," se zasliši iz grma. "Pazi no malo. Celo mrežo si mi raztrgal. A sploh veš koliko časa je potrebnega za takšno čudovito mrežo?"

Ago gleda okoli sebe: "Kdo je tu, kdo govori?"

"Sem, na list poglej," se sliši.

Ago pogleda na list v smeri glasu. Zagleda majhno, čudno žival:"Kdo si ti?" presenečen vpraša. "Nikoli še nisem videl tako čudne živali. In koliko nog imaš."

"Ti bom dal čudno žival, čisto normalen pajek sem," jezno reče.

"Oprosti, nisem te želel užaliti, le pajka še nikoli nisem videl," se opraviči Ago. "Zakaj pa pleteš mrežo med listi?"

"Zato, da lažje pridem na drugo stran in da v mrežo ulovim kakšno muho za kosilo," mu razloži pajek.

"Oprosti, da sem ti raztrgal mrežo," žalostno reče.

"Je že v redu. Ker si se opravičil in ker vem, da tega nisi storil nalašč. Drugo bom spletel," prijazno odvrne pajek in začne plesti novo mrežo.

Ago ga opazuje, kako se po niti spušča in pleza, kako se pajkova nit sveti v sončni svetlobi.

"Pravi mojster si," zalaja Ago. "Sedaj pa moram naprej raziskovat. Danes sem prvič v gozdu."

"Srečno pot in veselo raziskovanje," mu v slovo zakliče pajek.

Ago se prebije skozi grmovje. Obdajajo ga visoka mogočna drevesa.

"Kje si se obiral toliko časa?" zasliši glas nad seboj. Lastovka je.

"Srečal sem pajka in mu nehote raztrgal mrežo," odgovori Ago.

"Saj bo spletel novo,"se nasmehne lastovka.

Ago se sprehaja med mogočnimi drevesi in uživa v svežem zraku. Opazuje rastline in razne žuželke, ki brenčijo po zraku. Opreza za drugimi živalmi, a zdi se mu, da ko kakšno zagleda, se ta hitro skrije.

Zazre se v krošnje, da našel lastovko. Kar naenkrat zagleda kako nekaj skače iz veje na vejo. Ago s pogledom sledi tej živalci z dolgim košatim repom. Poskuša ji slediti, a živalca je prehitra. Kar naenkrat jo zagleda na tleh. Zapodi se k njej, da bi jo pozdravil, a živalca se ustraši, hitro spleza na drevo in izgine v krošnji. Ago žalostno gleda za njo.

"To je bila veverica,"mu pojasni lastovka. "Zelo plašna je.«

"Saj sem jo hotel samo pozdraviti,"žalostno reče Ago.

"Boji se te, saj velikokrat lastniki pse spustijo in celo ščuvajo, da lovijo gozdne živali,"mu razloži lastovka.

"To pa res ni lepo,"se strinja Ago. Hkrati pa se zave, da je tudi on spuščen in morda se ga zato gozdne živali bojijo. "Prav imaš, moral bi biti s gospodarjem, ki bi me vodil na povodcu in morda se me gozdne živali ne bi tako bale. Res ni lepo, da nekateri peljejo svoje kužke v gozd, da plašijo živali.«

Ago se zahvali lastovki za prijeten izlet. Počasi in previdno se odpravi iz gozda, da ne bi splašil živali. Morda ga bo gospodar kdaj peljal v gozd in takrat bo na povodcu, gozdne živali se bodo počutile bolj varne in morda jih bo celo videl.